Kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti

Kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti

Kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti stori udeleženec v prometu, ki s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzroči prometno nesrečo, v kateri je bila kakšna oseba hudo telesno poškodovana. Za takšno dejanje se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh let. V kolikor ima to dejanje za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje z zaporom do osmih let in s prepovedjo vožnje motornega vozila.

V primeru kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti sodišče ugotavlja vzročno zvezo med obtoženčevim ravnanjem in nastalo prepovedano posledico. Sodišča so tako dolžna ugotoviti odločilna dejstva in potek dogajanja kritičnega trenutka, ko se je prometna nesreča zgodila. Predvsem tista v kakšnih okoliščinah je prišlo do prometne nezgode. Kakšno je bilo vreme, kakšno je bilo obnašanje oziroma soprispevek oškodovanca, kakšna je bila cesta, itd..

Pri presoji o (ne)obstoju vzročne zveze je treba izhajati iz obtoženčevega ravnanja in ugotoviti, ali je to ravnanje vzrok nastalo prepovedano posledico ali več njih po 323. členu Kazenskega zakonika. V skladu s pravno teorijo in ustaljeno sodno prakso je prepovedano posledico moč pripisati storilčevemu ravnanju, če je bila objektivno predvidljiva in če so obstajale objektivne možnosti, da njen nastanek prepreči. Vprašanje o vzročni zvezi torej ne pomeni le ugotavljanja naravne vzročnosti, temveč gre za pravno vrednotenje historičnega dogodka, ki je privedel do prepovedane posledice. Vsak povzročitelj prometne nezgode ni nujno tudi kazensko odgovoren. Pri navedenem kaznivem dejanju tako ne gre upoštevati le naravno vzročnost, kot npr. le in zgolj to, da se prometna nesreča ne bi zgodila, če bi obtoženec vozil po svojem pasu. Pri presoji objektivne predvidljivosti dogodka je namreč treba upoštevati vse okoliščine posameznega primera.